<a href="https://bklenovs.github.io/boris/zgodboris"><p align="left">ZgodBoRis</p></a>
<style>
button {
background-image: linear-gradient(-45deg, beige, khaki);
background-image: -webkit-linear-gradient(-135deg, beige, khaki);
background-color: beige;
border: solid olive 0.01em;
border-radius: 0.1em;
box-shadow: olive 0.1em 0.1em 0;
color: #808000;
padding: 20px 45px;
font-size: 45px;
cursor: pointer;
}
</style>
<button onclick="myFunction()">Največje razočaranje</button>
<h4 id="demo"></h4>
<img src="https://i.postimg.cc/hGtPDp0N/temnolaska1.jpg" width="500" height="500" alt="Temnolaska" class="floatLeft">
Njena [[prevara|sence preteklosti]] je postajala vse bolj pogosta, saj je brez kančka obžalovanja iskala užitek v naročju drugega moškega. Brez moralnega kompasa se je predajala strastem zunaj zakona, ne meneč se za bolečino, ki jo je povzročala svojemu ničesar slutečemu možu.
<script>
function myFunction() {
document.getElementById("demo").innerHTML = "v življenju je ugotoviti, da te nekdo zapusti in izda tvoje zaupanje. Takšna izdaja razkrije globoko bolečino, ki nastane ob spoznanju, da obljube niso bile izpolnjene, in v srcu pusti grenak občutek osamljenosti ter izdaje.";
}
</script>
(track: 'first', 'loop', true)
(track: 'first', 'playwhenpossible')
(track: 'first', 'play')
(track: 'second', 'stop')Sence preteklosti
<img src="https://i.postimg.cc/Hkw3KJ4Z/medicinska-sestra2.jpg" width="500" height="500" alt="Sence preteklosti" class="floatLeft">
V sivem predmestju, kjer so se stari bloki dvigali kot okamneli velikani, je živela ženska po imenu Metka. Zaradi svojih temnih las so jo klicali Temnolaska, saj so bili njeni lasje kot zavesa noči, za katero je skrivala dušo, prepredeno z lažmi in prevarami. Ob njej je rasla hči Alja, dekle z očmi barve zimskega neba, v katerih se je zrcalila žalost prezgodaj izgubljenega otroštva.
Metka je bila mojstrica preobrazbe, kameleonka človeške duše. Pred svetom je nosila masko ljubeče matere, a v resnici je bila njena duša temna kot brezno brez dna, iz katerega ni bilo pobega. [[Svoj greh|klic usode]] je hranila globoko v sebi, ga zalivala z lažmi in gnojila s strahom. Ta greh je imel ime - Peter, resnični oče njene hčere.
Vsako jutro, ko se je sonce še skrivalo za obzorjem in so sence plesale po ulicah kot izgubljene duše, je Metka vstala. Nadela si je masko brezhibne matere in se odpravila v službo. Delala je kot bolničarka v lokalni bolnišnici, kjer je s svojo navidezno prijaznostjo in skrbnostjo očarala paciente in sodelavce. A za njenimi očmi se je skrival pogled volkulje, ki varuje svoj brlog.
Alja je medtem odraščala v senci materinih laži, kot nežna roža v temnem gozdu. Bila je tiho, inteligentno dekle, ki je hitro razumelo, da v njihovem domu nekaj ni v redu. Pogosto je sedela ob oknu svoje sobe in opazovala ptice, ki so svobodno letale po nebu, medtem ko se je ona počutila ujeto v kletki materinega greha.
Klic usode
<img src="https://i.postimg.cc/QxWfQYBr/alja3.jpg" width="500" height="500" alt="Klic usode" class="floatLeft">
Nekega večera, ko je luna visela na nebu kot srebrn srp in so se zvezde skrivale za oblaki, je prišlo [[sporočilo|pot v preteklost]]. Kot kamen, vržen v mirno gladino temačnega ribnika, je zmotilo navidezni mir Metkinega doma. Janez, Metkin nekdanji mož, je zbolel za nevarno redko obliko raka. Njegovo stanje je v Metki prebudilo strahove povezane z dediščino. Demoni preteklosti, ki so jo vlekli nazaj v kraj, kjer se je rodila njena velika laž so se znova pojavili.
Metka je stala v kuhinji, njene roke so bile potopljene v mlačno vodo, polno umazane posode. Ko je zazvonilo telefon, je začutila, kako se ji srce ustavi. Z mokrimi rokami je dvignila slušalko, voda je kapljala na tla kot solze, ki jih ni nikoli prelila. Glas na drugi strani je bil hladen in oddaljen, kot da prihaja iz groba.
"Metka," je rekel glas, "Janez je težko bolan. Želi te videti. Pridi domov."
Telefon ji je skoraj padel iz rok, ko je zaslišala novico. Njen obraz je postal bled kot stena, roke so se ji tresle. Alja je opazovala mamo iz dnevne sobe, čutila je, da se je zgodilo nekaj usodnega. V zraku je lebdel vonj po strahu in kesanju.
"Mama, kaj je narobe?" je vprašala Alja, ko je Metka končno odložila telefon.
Metka je globoko vdihnila, njen glas je bil hripav, kot da bi govorila skozi plast pepela. "Tvoj... Janez je bolan. Morali bomo na obisk v mojo rodno vas."
Alja je opazila materino oklevanje, a ni spraševala. Vedela je, da bo čas razkril resnico. V tistem trenutku se je zavedala, da se bo njeno življenje za vedno spremenilo. Čutila je, kako se ji ob nogah ovija nevidna kača resnice, pripravljena, da jo ugrizne.
Tisto noč je Alja sanjala o gozdu, polnem ogledal. V vsakem ogledalu je videla drugačen obraz - svojega očeta, matere, neznanih ljudi. Ogledala so se začela vrteti, obrazi so se zlivali drug v drugega, dokler niso ostale le še sence. Zbudila se je z krikom, njen obraz je bil moker od solz.
Pot v preteklost
<img src="https://i.postimg.cc/qRRLz1fS/na-poti4.jpg" width="500" height="500" alt="Pot v preteklost" class="floatLeft">
Metka je čutila, kako ji po hrbtu polzi mrzel pot. S tresočimi rokami je polnila košaro. Poleg steklenice z nevarnimi zdravili je vanjo položila še par gumijastih rokavic, ki jih je kupila prejšnji teden v neki oddaljeni trgovini. Nekaj plastičnih vrečk različnih velikosti. Majhno lopato iz vrta, še vedno umazano od zemlje in svetilko z novimi baterijami.
Vsak predmet je imel svoj namen v njenem skrbno načrtovanem scenariju. Metka je še zadnjič preverila vsebino košare, globoko vdihnila in si nadela svoj najboljši nasmeh - masko, za katero je upala, da bo prekrila temo, ki se je skrivala v njeni duši.
Zjutraj sta se Metka in Alja odpravili na pot. Nebo je bilo sivo kot pepel, oblaki so viseli nizko, kot da bi hoteli zadušiti zemljo. Pot v rodni kraj je bila kot pot v pekel. Vsak kilometer je bil kot leto kesanja, ki ga Metka ni nikoli občutila. Alja je sedela poleg nje, tiha in pokorna, naučena, da je molk zlato, a v sebi je čutila, kako se resnica prebuja kot zver iz dolgega zimskega spanja.
Metka je krčevito stiskala volan, njen pogled je bil uprt v cesto pred seboj, a misli so ji begale k preteklosti. Spominjala se je poletja pred osemnajstimi leti, ko je spoznala Petra. Bil je mlad, čeden in poln življenja, kot jutranje sonce, ki obljublja vroč dan. Janez je bil takrat na dolgem službenem potovanju, ona pa se je počutila osamljeno in zanemarjeno, kot pozabljena roža v senci.
Medtem ko sta se peljali mimo polj in gozdov, je Alja opazila, kako se pokrajina spreminja. Drevesa so postajala vse bolj zvita in grčava, njihove veje so se stegovale proti nebu kot koščene roke. Na poljih so rasle čudne rastline, njihovi cvetovi so bili temni in groteskni. Alja je imela občutek, da se peljeta v pravljico, a ne v tisto s srečnim koncem.
Na polovici poti sta se ustavili ob stari, zapuščeni hiši ob cesti. Metka je rekla, da potrebuje odmor. Ko sta izstopili iz avta, je Alja zagledala staro žensko, ki je sedela na verandi hiše. Ženska je imela obraz, prepreden z gubami, kot bi bil izklesan iz starega lesa. Njene oči so bile motne, a so se zdele, kot da vidijo vse.
"Dobrodošli, popotnici," je rekla starka s hripavim glasom. "Ali vesta, kam vaju pelje ta pot?"
Metka je otrpnila, njen obraz je postal bled kot kreda. Alja je čutila, kako se je v zraku zgostila napetost.
[["Poznava pot," |vrnitev v rodno vas]]" je odgovorila Metka hitro, njen glas je bil napet kot struna.
Starka se je zasmejala, njen smeh je zvenel kot škripanje starih vrat. "Pot morda poznata, a ali poznata cilj? Resnica je kot strupena goba - lahko te nahrani, lahko te ubije."
Metka je zgrabila Aljo za roko in jo potegnila nazaj k avtu. "Greva," je rekla ostro. "Nimava časa za izgubljati."
Ko sta se odpeljali, je Alja v vzvratnem ogledalu videla, kako starka izginja v megli, ki se je nenadoma spustila na cesto. Imela je občutek, da so bile starkine besede prerokba, ki se bo kmalu uresničila.
Vrnitev domov
<img src="https://i.postimg.cc/25CTfz0z/doma-a-hi-a5.jpg" width="500" height="500" alt="Vrnitev domov" class="floatLeft">
Ko sta se bližali vasi, je Metka upočasnila vožnjo. Njene roke so se tresle, ko je zavila na vaško cesto. Alja je opazila, kako se je mamin obraz spremenil - zdaj je bil poln strahu in napetosti, kot bi se vračala v kraj svojih nočnih mor.
Vas je bila videti kot iz druge dobe. Hiše so bile stare in skrivenčene, njihovi dimniki so se dvigali proti nebu kot prsti, ki obtožujejo. Na ulicah ni bilo nikogar, le tu in tam je mimo prhutnila črna ptica, njen krohot je odmeval med hišami.
Pred hišo na koncu vasi sta zagledali skupino ljudi. Stali so tiho, kot kipi iz mesa in kosti, njihovi pogledi so bili uprti v Metkin avto. Med njimi je stala Stanka, stara soseda, katere obraz je bil zguban kot staro jabolko, a oči so še vedno žarele z modrostjo let.
Ko sta izstopili iz avta, je Stanka spregovorila: "Prišla si domov, Metka. Ta kraj se te še vedno spominja."
Metka je čutila, kako se ji pod nogami majejo tla. Vsak korak proti Janezovi hiši je bil kot korak bližje prepadu. Alja je hodila za njo, opazovala je obraze ljudi okoli sebe. Videla je mešanico obsojanja, radovednosti in nekaj, kar ni znala poimenovati - morda usmiljenje?
V hiši sta našli Janeza, senco moža, kakršen je nekoč bil. Ležal je v postelji, njegova koža je bila bleda in prosojna kot papir. Ob njem je sedel Borut, vaški veterinar, čigar radovednost je bila ostra kot skalpel.
Ko je Janez zagledal Metko in Aljo, so se mu oči napolnile s solzami. "Prišli sta," je zašepetal s hripavim glasom. "Končno..."
Borut je vstal in ponudil svoj stol Metki. "Dolgo te ni bilo, Metka," je rekel z glasom, polnim prikritega očitka.
Alja je stala ob vratih, njen pogled je begal med mamo, Janezom in Borutom. Čutila je, da je v sobi prisotna neka stara, [[neizrečena zgodba|razkritje]], težka kot kamen, ki leži na dnu reke.
Razkritje
<img src="https://i.postimg.cc/fLrvXYDL/razkritje6.jpg" width="500" height="500" alt="Razkritje" class="floatLeft">
Metka je čutila, kako ji po hrbtu polzi mrzel pot. Vedela je, da mora delovati hitro. "Janez, prinesla sem ti nekaj, kar ti bo pomagalo," je rekla in segla v košaro po steklenico vode, v katero je že prej vmešala nevarna zdravila.
Alja je sunkovito iztrgala steklenico iz Metkinih rok. Ko je začutila hladno steklo v svojih dlaneh, jo je prešinila groza. V prsih se ji je začel nabirati krč, ki ga ni mogla obvladati. Telo se ji je napelo, ko se je borila proti naraščajoči bolečini.
Metka je otrpnila in padla na kolena, njen jok je bil mešanica obupa in besa. "Narediti sem hotela, kar sem morala," je kričala, njen glas se je izgubljal v krokanju ptic.
In tako se je začelo razkritje. Besede so padale kot jesensko listje, razkrivale so resnico, ki je bila dolgo skrita. Janez je spregovoril s šibkim glasom, a njegove besede so bile močne kot grom: "Peter je Aljin oče."
V tistem trenutku se je Metkina maska razletela na koščke. Njen obraz je postal krut, oči so žarele s hladnim sijajem. Alja je stala ob vratih, razpeta med ljubeznijo do matere in težo resnice, ki je padla nanjo kot težak plašč.
Metka je v obupu segla po starih fotografijah, ki so ležale na nočni omarici. Z divjim pogledom jih je vrgla v ogenj, ki je gorel v kaminu. Plameni so zajeli papir, a namesto da bi uničili dokaze, so le razkrili skrite zapise na njihovi hrbtni strani. Resnica se je razlila po sobi kot temna tekočina, ki je ni bilo mogoče ustaviti.
Borut je stopil naprej, njegova drža je bila zdaj bolj odločna. "Vsi smo vedeli, Metka. Vsa vas je vedela. Samo čakali smo, da boš sama povedala resnico."
Alja je imela občutek, da se ji svet ruši pred očmi. Njen pogled je begal med Janezom, za katerega je vedno mislila, da je njen oče, in mamo, ki je zdaj stala tam kot tujka. V tistem trenutku se je zavedela, da je vse njeno življenje temeljilo na laži.
Začutila, kako se ji v prsih nabira krč, ki ga ni mogla zadržati. Izbruhnil je iz nje kot val temne vode, ki je preplavil sobo. V tistem trenutku so vse ptice utihnile in padle na tla kot črno perje.
"Kdo sem jaz?" je zavpila Alja, njen glas je odmeval od sten kot klic izgubljene duše. "Če je vse laž, kdo sem potem jaz?"
Janez je z zadnjimi močmi dvignil roko in pokazal na staro omaro v kotu sobe. "Tam," je zašepetal, "je resnica."
Metka je skočila pokonci, hotela je preprečiti Alji, da bi odprla omaro, a bilo je prepozno. Alja je že odprla vrata in iz omare se je usul plaz starih pisem, fotografij in predmetov.
Med vsemi temi stvarmi je bila stara lutka, narejena iz cunj in slame. Imela je Aljine oči in Petrov nasmeh. Ko jo je Alja vzela v roke, je začutila, kako se ji po telesu razliva toplota, kot bi [[našla del sebe,|soočenje s preteklostjo]] ki ga je vedno pogrešala.
"To je tvoja prva igrača," je rekel Janez s tihim glasom. "Peter ti jo je naredil, preden je odšel."
Soočenje
<img src="https://i.postimg.cc/zDysQjLx/soo-enje7.jpg" width="500" height="500" alt="Soočenje" class="floatLeft">
Dnevi, ki so sledili, so bili polni napetosti in bolečine. Vas se je zdela kot začarana, ujeta v času. Vrane so še vedno krožile nad hišami, njihovo krokanje je bilo kot nenehen opomin na grehe preteklosti.
Alja se je zaprla vase, ure in ure je preživela sama v sobi, strmela je v staro lutko in poskušala razumeti, kako se je njeno življenje v trenutku tako [[drastično spremenilo.|novo poglavje]] Včasih se ji je zdelo, da lutka oživi in ji šepeta zgodbe o preteklosti, o ljubezni, ki je rodila laž, in o laži, ki je rodila njo.
Janez je počasi okreval, njegova bolezen je popuščala, a rana v njegovem srcu je ostala. Pogosto je sedel na verandi in strmel v daljavo, razmišljal je o letih, ki jih je izgubil, o ljubezni, ki je bila zgrajena na laži. Njegove oči so postale motne, kot bi se vanje naselila megla preteklosti. Med temi dolgimi urami premišljevanja je Janez sprejel težko odločitev glede (colour: black)[***dediščine***]. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, se je odločil, da bo Alji zapustil svoje premoženje. Čutil je, da je to prava stvar, ki jo mora storiti.
Metka je tavala po vasi kot duh, soočala se je z obtožujočimi pogledi vaščanov. Nekateri so jo obsojali, drugi so jo poskušali razumeti, a vsi so vedeli, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Ponoči so jo preganjale nočne more, v katerih je videla Petra, kako stoji ob vznožju njene postelje, v rokah pa drži njeno srce.
Nekega dne je v vas prišel tujec. Bil je visok moški s temnimi lasmi in očmi, ki so se zdele, kot bi videle skozi človeka. Vaščani so vedeli, da je to Peter, Aljin pravi oče. Prišel je, da bi vzpostavil stik z Aljo. Stal pred njeno hišo, kot živ spomenik preteklosti. Njegov pogled je bil uprt v okno Aljine sobe, a ona ni nikoli pogledala ven. Namesto tega je sedela na tleh, obkrožena s starimi fotografijami in pismi, in sestavljala mozaik svoje prave identitete.
Breme resnice
<img src="https://i.postimg.cc/FH5DDbck/epilog8.jpg" width="500" height="500" alt="Novo poglavje" class="floatLeft">
Leta so minila. Vas se je počasi spreminjala, stare hiše so se podirale, nove so rasle iz njihovih ruševin. Vrane so še vedno krožile nad vasjo, a njihovo krokanje ni bilo več tako glasno in vztrajno.
Alja je postala ženska, ki je svoje rane spremenila v moč za pomoč drugim. Z dediščino , ki jo je dobila po Janezu je študirala psihologijo in se specializirala za pomoč otrokom iz disfunkcionalnih družin. Svoje izkušnje je uporabila, da je pomagala drugim premagati travme in laži iz otroštva. Njen kabinet je bil poln lutk, vsaka je predstavljala otroka, ki mu je pomagala najti resnico v sebi.
Janez je preživel, nosil je breme svoje šibkosti kot težak plašč. Sčasoma se je naučil odpuščati, ne le Metki, ampak tudi sebi. Našel je mir v preprostih stvareh - v delu na vrtu, v dolgih sprehodih po gozdu, v prijateljstvu z vaščani. Njegov smeh je znova odmeval po vasi.
Metka je ostala sama, ujetnica svoje lastne prevare, simbol človeške sposobnosti, da se oklepa laži tudi takrat, ko resnica že dolgo trka na vrata duše. Živela je na robu vasi v stari hiši, ki se je zdela, kot da raste iz zemlje same. Redko je prihajala v stik z drugimi. Njena edina tolažba so bila redka pisma, ki jih je prejemala od Alje. V teh pismih je Alja vedno pustila prazen prostor, kot da bi čakala, da ga Metka nekoč zapolni z resnico.
Peter je ostal v vasi. Postal je tih mož, ki je delal kot mizar. Njegove roke so iz lesa ustvarjale čudovite stvari, kot bi poskušal popraviti, kar je v preteklosti zlomil. Včasih je Alji poslal majhno leseno figurico - vedno je bila to ptica z razprtimi krili, pripravljena na polet.
V vasi so še dolgo pripovedovali zgodbo o temnolski, ki je hotela prevarati usodo, a je na koncu prevarala le samo sebe. Bila je zgodba o teži skrivnosti, moči resnice in zapletenosti človeške duše, ki se včasih raje utaplja v lažeh, kot da bi splavala na površje v svetlobi resnice.
A kljub vsemu, življenje je teklo naprej. Novi rodovi so rasli, stare zgodbe so bledele. In morda, nekje v prihodnosti, bo prišel čas, ko bodo rane zaceljene in bo resnica lahko zaživela v vsej svoji osvobajajoči lepoti.
Nekega jutra, mnogo let kasneje, so vaščani opazili, da so vse vrane izginile. Namesto njih je nebo napolnilo jato belih golobov. Tistega dne se je Alja vrnila v vas. S seboj je pripeljala svojega otroka, deklico z modrimi očmi in Petrovim nasmehom.
Ko so stopili v staro hišo, kjer sta nekoč živeli Metka in Alja, so našli Metko, kako sedi v naslanjaču, v naročju pa drži staro lutkico. Na njenem obrazu je bil miren nasmeh, kot bi končno našla pot iz labirinta laži.
Alja je stopila k njej in ji nežno položila roko na ramo. "Mama," je rekla tiho, "čas je, da gremo domov."
In tako se je končala zgodba o bremenu resnice, a hkrati se je začela nova - zgodba o odpuščanju, odrešitvi in moči ljubezni, ki lahko premaga celo najtemnejše laži.
Konec
[[Premisli ponovno|Start]]
(track: 'first', 'stop')
(track: 'second', 'play')first: https://od.lk/s/OTBfNDI0NjQxNjdf/Dark.mp3, https://od.lk/s/OTBfNDI0NjQxNDhf/Dark.ogg
second: https://od.lk/s/OTBfNDI0NjQxNTNf/Shadow.mp3, https://od.lk/s/OTBfNDI0NjQxNDlf/Shadow.ogg